Sončni vzhod na Storžiču (in plezarija v Vipavi)
Objavil mare, dne 13.10.2008
Sobotni dan sem izkoristil do konca, ampak res do konca. Na nogah bil kakšnih 20 ur, in to kakšnih!
Nekako takole je šlo …
0:00 končno zaspim
4:00 budilka
5:00 zaradi strašne megle s težavo najdem Pirniče
5:40 start iz Povelj v trdi temi z lučkami na glavi
5:45 Mare sam sebi: “Fak, kaj mi je bilo tega treba? A se lahko vsaj ogrejem, no?”
6:00 Mare sam sebi: “Umrl bom ravnokar”
6:15 Mare sam sebi: “Umrl bom ravnokar, resno!”
6:30 Mare sam sebi: “Umrl bom ravnokar, ampak se ne dam”
7:00 povsem druga pesem
Zares, tako nekaj posebnega je bilo na vrhu, da je bila tista ura in triindvajset minut hitenja pri nekje 160 pulza v trenutku pozabljena. Lučke smo malo pred tem ugasnili, takole se je začelo daniti izza Krvavca:
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Na vrhu seveda sledi skupinska, takole smo Jaka, Mare in Blaž:
 |
| Foto: Jaka Ortar; From Storžič running and climbing in Vipava |
Po vzhodu smo kaj hitro krenili proti dolini, kjer smo se po silovitem teku znašli borih petintrideset minut kasneje (skupaj torej manj kot dve uri). Dan pa se je šele dobro začel …
9:00 – 9:45 intenzivno hranjenje čimbolj energetske hrane, prvič po letu dni jem čokoladni namaz 
10:00 zbor alpinistične šole na Dolgem mostu
12:00 – 19:00 uživancija v Vipavi
S Freeapproved-ovci smo se namenili v Vipavo učit več raztežajnega plezanja. Lotili smo se jasno lažjih smeri, tule smo proti vrhu smeri Steber, 4b/c, 95 metrov, v kateri smo naredili tri raztežaje.
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Razgled je bil pričakovano prelep:
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Ostali tečajniki v sosednjem sektorju:
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Pogled navzdol, kamor smo se abzajlali kakšnih 60-70 metrov.
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Nato je sledilo še nekaj frikanja, vreme je bilo res prelepo, da bi dan zaključili prezgodaj.
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Ampak vsega lepega je enkrat konec, tak je bil pogled na “naše” stene. Sledile so še družabne igre, predvsem pa izdatna večerja na Uncu.
 |
| From Storžič running and climbing in Vipava |
Žur je zvečer na žalost odpadel, tako utrujen nisem bil že dolgo. Naslednje jutro sem se zbudil po dvanajstih urah spanja, česar ne pomnim že dooooooolgo …
-Mare
13.10.2008 07:16
Ja take imamo. Eni pač s(m)o divjaki
Pohvale za odličen blog ter fotke.
Sobotna Vipavska začetniška plezarija mi je pošteno zdelala mišice na rokah. Da ne bom diskriminatoren do nog, smo jo včeraj z Vršiča še na Jalovec mahnili (zaradi tehničnih težav zapis sledi). Žal si nisem mogel privoščiti 12 urno spanje, tako da regeneracija se bo še vlekla. Vsekakor sem zvest načelu: Kar te ne ubije, te ojača
13.10.2008 08:46
Pozdravljen!
Očitno si v zelo dobri kondiciji, pa si morda tudi malo pretiraval. No enkrat sem tudi sama poskusila tak tempo v temi na Storžič, le da je to bila zimska in smo nato smučali proti Javorniku. Ja res čudovito. Zelo lepe slike, čestitam!
13.10.2008 09:32
Saj če ti rečem: “živ norc”, je to pohvalno, a ne?
13.10.2008 10:04
Kar ne ubija, krepi!
Bravo, pa še kdaj!
13.10.2008 18:38
“Treba je res – Ljubljančanu – vstati ob štirih zarana in se potem po megli in temi prevažati sto in več kilometrov daleč prek dvesto in več ovinkov, da je človek na koncu čisto gnil, ampak kaj to! Ko končno avto prislonimo ob staro bukev, stopimo v studenčni jutranji mrak, se pretegnemo, pošteno odščijemo (ni za gospodične bralke, pa spada zraven) , se ozremo po vrheh zgoraj, kjer sonce že pelje pomaranče na trg, ko dosežemo ta trenutek, pravim, že natančno vemo, da prihaja dan, zaradi katerega se splača živeti. ”
To je napisal Matjaž Kmecl v knjigi S prijatelji pod macesni.
Če tega ne doživiš, ne razumeš, zakaj nekateri ljudje ne spijo do druge ure popoldan.
13.10.2008 23:02
He he, hvala za pohvale, prijeten preostanek jeseni vsem!