Maretov blog

Šport je (skoraj) vse.

Essener Rostocker Hutte

Objavil mare, dne 5.06.2009

Če je bil Stol zame bolj kot ne polomija, pa je bilo povsem drugače že teden kasneje. Pred prvomajskimi prazniki smo se namreč s pisano in številno druščino ponovno odpravili na avstrijske ledenike. Ponovno smo se zapeljali mimo Lienza (ki je mimogrede en prav lep kraj z odličnim izhodiščem za vrsto tri tisočakov) do Hinterbichla, kjer smo zadnjič pričeli z vzponom na Grossvenediger, le da smo se tokrat zapeljali še kakšen kilometer dlje v naslednjo dolino do Stredna (1.403m).
Lep čas smo se zaradi številnih plazovin vzpenjali kar peš, nato pa še kratek čas na smučeh in že smo bili pri koči Essener Rostocker Hutte (2.208m). Koča je približno na višini Johannishutte dolino prej in sta tudi povezani s potjo, le da tu ni izhodišče za Venediger, temveč mogočne gore kot so Grosser Geiger (3.360m), Simonyspitz (3.488m), delno tudi Dreiherrnspitz (3.499m).

 

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Neja

Dostop je bil tako kratek in poleg tega so si pot nekateri olajšali še s pomočjo tovorne žičnice, da smo kaj kmalu nadaljevali proti Rostocker Egge (2.749m) tik nad kočo. Z vrha smo si v prekrasnem vremenu lahko dodobra ogledali naslednje cilje, npr. ledenik do Malhamspitz, vzpon in popolne sledi s sedla Reggentorl (3.056m), pa dooolgo pot na Grosser Geiger. Smuka navzdol je bila v pršiču jasno uživaška, podobno kot je bila uživaška hrana v koči, ki je zagotovo boljša od hrane v marsikaterem hotelu pri nas. Neverjetno, kakšen standard!1

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Ksenija

Naslednji dan je bil rezerviran za najbolj velikopotezno turo in nekaj se nas je odločilo za zares velikopotezno kroženje. Najprej zaradi poledenelosti precej zoprn vzpon na sedlo Reggentorl s srenači, kjer sta se Ticko in Neja na žalost obrnila. Vreme se je naglo kvarilo, tako da sva z Matejo kar pohitela preko ledenika proti Simonyspitzu. A bližje kot sva bila vrhu, bolj je pihal veter in podil meglice, tako da sva zaradi praktično orkanskega vetra in na trenutke popolnoma nepregledne megle morala odnehati v kotanji kakšnih 15 metrov pod vrhom. Pa mi ni nič kaj preveč žal, se včasih pripeti tudi kaj takega in v kontekstu »važna je pot, ne cilj« sva se oba strinjala, da je najbolje obrniti.

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Ksenija

Smuka nazaj proti sedlu je bila naravnost katastrofalna, take skorje pa že dolgo ne! Zato pa je bil precej bolj prijazen kratek spust na drugo stran sedla, kjer sva ponovno namestila pse in v celem snegu pričela z vzponom na Malhamspitz (3.373m). No, prigoda od tu je, da sem zvečer Mateji priznal, da sem pod snegom slišal sumljivo donenje, a ji tega nisem hotel razlagati in sem kar vlekel špuro naprej. Ona pa meni odvrne, da je tudi ona slišala podobne zvoke in imela slab občutek, pa je tudi molčala in mi sledila po smučini navkreber. Vrv in ostala oprema za navezo pa se je medtem grela v koči …

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Ksenija

Že konkretno utrujena sva v sedaj že povsem pokvarjenem vremenu le prisopihala na sedlo pod vrhom, kjer pa je Mateja izrazila željo po povratku. Pismo, pa spet sva bila tako blizu, tokrat le kakšnih 50 metrov pod vrhom! Načrt sva imela smučati na drugo stran naravnost po ledeniku Sudliches Malhamkees do koče. A tiste strani ledenika nisva poznala, vreme je bilo že res precej slabo, difuzna svetloba … tako da je bilo najbrž kar prav, da sva se vrnila po isti poti nazaj. Smuka nazaj proti ledeniku je bila kljub slabi svetlobi uživaška, v sončnem vremenu pa bi verjetno bila zares vrhunska! Pršiča kolikor hočeš, in to konec aprila!

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Ksenija

Na ledeniku sva kasneje še tretjič namestila pse in se hitro povzpela nazaj na sedlo Reggentorl, kjer sva se v zavetrju izmučena malo okrepčala in nato nadaljevala še s spustom proti koči. Nekaj je bilo sicer skorje, a kljub vsemu je šlo za zelo uživaški spust, prelepi tereni so tam!

From Essener Rostocker Hutte    Foto: Ksenija

Večerja ponovno vrhunska, zajtrk prav tako, a kaj ko je že ponoči snežilo, zjutraj pa že kar deževalo! Tura tretji dan je tako odpadla, sledil je le še kratek povratek v dežju in odhod domov. Ne glede na to pa je bila to »odprava«, ki se je bom zagotovo spominjal še vrsto let! Noro!
 
-Mare

  1. Res pa je, da je zaradi tovorne žičnice tak standard neprimerno lažje vzdrževati kot pri nas.[back]
  • Share/Bookmark

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !